Ste morda bili eni izmed stotih, ki se je prejšnji vikend s smučmi odpravil na Zelenico, s sankami na Stari Ljubelj ali se povzpel na kak dvotisočak? Sončni dnevi lahko ob novozapadlem snegu prinesejo (ne)pričakovano nevarnost - snežne plazove, ki lahko sežejo tudi do nižjih poti in smučišč. Nedavno je pri nas plaz v Toscu odnesel dva gornika, o pravem čudežu pa so pred letom dni poročali avstrijski mediji. Za Božič je na nadmorski višini 2700 metrov plaz zasul 10 oseb. Sodelovalo je preko 200 reševalcev, lociranih v neposredni bližini smučišča in prav hitro ukrepanje je razlog, da je vseh deset preživelo in okrevalo. Preživetje upada z vsako minuto in le eno orodje je hitrejše od sonde veščega reševalca - šolan lavinski pes.
Kaj imajo lavinski psi z menihi?
Lavinski psi so psi, ki že več stoletij rešujejo ponesrečence izpod snežnih plazov (pogosto tudi izpod ruševin stavb). Posebej vešč nos so včasih imeli dobro šolani bernardinci - ime so dobili po skoraj 2500 metrov visokem prelazu Svetega Bernarda med Švico in Francijo. Mogočno pasmo bernardincev so vzgajali za prečenje visokega snega, a hkrati je moral njihov smrček izslediti tudi izgubljeno osebo. Njihove reševalne sposobnosti - nenazadnje gre za leto 1690 - so verjetno botrovale njihovem ikoničnemu videzu s sodčkom žganja okoli vratu.
Slika 1: Bernardince so pred več stoletji uporabljali za iskanje potnikov, izgubljenih v snegu. Reševali so v paru - ko sta psa našla izgubljenega, ga je en grel (z dlako in stekleničko žganja), drug pa iz bližnjega samostana pripeljal pomoč.
Še preden so bernardince uporabljali za iskanje zasutih, so bili to primarno sledilni psi. Samostan Sv. Bernarda je mogočno zavetišče iz skale, ki ga lahko štejemo za predhodnika gorskih zavetišč, a na mnogo višji ravni. Hrabri potniki, ki so prečili Alpe, so ob ognju dobili juho, čaj, družbo menihov, zdravnika, pa tudi najbolj kosmatih prebivalcev samostana - bernardincev. Zgodaj zjutraj so potniki odšli z gore, kjer pa so jih čakale novozapadle vesine in snežne klože. Čeprav so bile poti označene, so potniki nemalokrat zatavali in tu so jih lahko rešili le bernardinci. Reševali so samostojno v paru - prvi je ostal pri ponesrečencu, ga grel in mu nudil sodček žganja, medtem ko je drugi tekel v samostan in se vrnil z menihom.
Gre za eno izmed prvih organiziranih gorsko-reševalnih institucij, ki je ohranjala svojo tradicionalno vlogo vse do začetka tega tisočletja. Danes so psi na tem področju zaradi predora pod prelazom odveč, vendar si fundacije še vedno prizadevajo, da bi jih ohranile.
Pasme lavinskih psov
Lavinski psi pa še zdaleč niso le bernardinci. Franc Stele navaja številne primere iz zgodovine, pri čemer imajo različni psi tudi različne danosti. Nemški ovčar po imenu Ajax je sinonim za zavzetost in brezpogojnost. Ne tako daljna zgodovina pripoveduje o trinajstih šolarjih in učitelju, ki jih je zajel snežni vihar - kljub temu, da je nesrečnike, ki žal niso preživeli, iskalo preko 200 ljudi, je prav Ajax našel zasuta trupla. Brez prestanka je s krvavimi tačkami grebel dva dni, dokler ni omahnil v sneg.
Pa tudi mešančki so dobili svoj spomenik. V švicarskem smučarskem središču Cervinia stoji posvetilo Bleeku, ki je imel edinstveno lastnost predvidevanja snežnih plazov. Očitno je zaznal mikropremike med plastmi snega ter že nekaj minut pred sproženjem opozarjal z značilnim tuljenjem.
Verjetno najbolj znan pa je haski Balt, ki je pri minus 53 stopinjah vodil vprego 16 psov preko Aljaske. V času izbruha davice - pred stotimi leti - je namreč kljub snežnim viharjem pravočasno dostavil serum iz 1720 km oddaljene prestolnice in tako preprečil epidemijo po Severni Ameriki. Njegov spomenik najdete v njujorškem Centralnem parku.
Slika 2: Šolanje za lavinskega psa organizira tudi Kinološko društvo Obala - lavinski psi so ponavadi srednje velikosti in ne pretežki, vendar ne gre posploševati (Vir fotografije: Kinološko društvo Obala).
Zvestoba psov je znana že iz starega Rima in prav zato služijo psi v vlogi reševalcev, terapevtskih psov, vodnikov slepih in še marsikaj drugega. Dandanes je usposabljanje reševalnega psa veliko bolj sistematično kot nekoč, ko so izbirali le “talentirane". Barry, najbolj znan bernardinec, ki je rešil preko 40 ljudi, je bil hiter in okreten pes, danes pa so težki bernardinci bolj družinski psi. Že v 19. stoletju so jih namreč križali z novofundlandcem, saj so služili predvsem tudi kot spremljevalni in terapevtski psi za hospic, ki danes stoji nedaleč od nekdanjega samostana. Pridobili so na masi in čudoviti dolgi dlaki ter tako postali statusni simbol.
Šolanje, talent ali pasma reševalnega psa?
Najbližje človeškemu talentu bi lahko uvrstili pasmo psa, a kot bomo videli, pasma ni pretirano pomembna. Pes mora imeti predvsem dobro interakcijo z vodnikom (tudi na daljavo), ne sme biti agresiven, vodnik pa mora z njim vzpostaviti ustrezen vodniški odnos - šolanje po zaključeni osnovni stopnji v pasji šoli obsega specializirane večstopenjske tečaje poslušnosti, premagovanja različnih ovir in iskanja ponesrečenega ali izgubljenega.
Slika 3: Lavinske in reševalne pse hkrati odlikuje učljivost, odsotnost agresije, vodljivost in samoiniciativnost. Pes je zvest svojemu gospodarju in bo zasutega iskal, dokler ga ne bo našel - zanj je iskalna akcija namreč igra, po kateri se počuti koristnega. Šolanje psov se začne že po četrtem mesecu, pred in ob tem pa lahko z aktivno žogo oblikujemo psu ustrezno osebnost in nevromišične povezave.
Pes mora biti umirjen in zaupljiv - ne sme preganjati domačih živali ali imeti bistvene gibalne okvare. Zelo pomembno je, da je pes igriv in rad sodeluje s svojim lastnikom. Seveda mora enak trud vložiti tudi lastnik psa, ki po prvem modulu šolanja postane vodnik pripravnik. V Sloveniji šolanje poteka pod okriljem Kinološke zveze Slovenije in vodnik reševalnega psa se usposablja na številnih področjih:
- potresi in varno reševanje izpod podrtih objektov,
- sledenje in iskanje izgubljenih oseb,
- nevarnosti zimskega gorništva, plazovi ter iskanje zasutih,
- radijske komunikacije, topografija in okoljska orientacija,
- prva pomoč (ponesrečencu in psu),
- helikopterski transfer,
- in vrvna tehnika.
V nadaljevanju bomo govorili kar o reševalnih psih, čeprav se je prvo usposabljanje odvilo kar tam, kjer je v Sloveniji tradicionalno največ snega. Pred 72 leti so se v Tamarju zbrali pripadniki policije, gorski reševalci iz Jesenic in ljubitelji športnih psov - tako so prvič v zgodovini izvedli sistematični tečaj za iskanje zasutih s snežno plazovino. Kinološka zveza Slovenije se je šolanja lotila skoraj 20 let kasneje (pod Stolom), za reševanje izpod ruševin pa so leta 1977 izkoristili kar podrte hiše na trasi rastoče avtoceste med Ljubljano in Vrhniko.
Poseben mejnik predstavlja leto 1983, ko je Komisija za reševalne pse nadaljevala modularno šolanje ter preizkušnjo psov in njihovih vodnikov - polovica vodnikov je dobilo pozitivno oceno, 12 najboljših pa je zasedlo mesta v stalni Mobilni enoti reševalnih psov MERP. Pod okriljem Civilne zaščite so že isto leto izvedli odmevno reševalno akcijo - v rudniku Hrastnik je na globini 450 metrov blato zalilo skupino rudarjev in psičko Ajdo so spustili kar sto metrov globoko. Spust je trajal eno uro, čas, ko je našla žal že preminulega zasutega rudarja, pa le pol ure.
Video 1: Vodnik lavinskega psa je vedno gorski reševalec - skupno obema pa je, da ne odnehata, dokler ponesrečenca ne najdeta.
Po osnovnem trimesečnem usposabljanju, ki v okviru Kinološke zveze Slovenije in lokalnih kinoloških društev obsega vse od prve pomoči do vrvne tehnike ter dveh modulih iskanja zasutih v plazovini, Gorska reševalna zveza Slovenija organizira marčevski “nadaljevalni tečaj” za vodnike lavinskih psov. Ena izmed večjih sposobnosti lavinskega psa je, da zna usmerjeno ter na daljavo iskati ponesrečenca v določenem sektorju, hkrati pa poslušno izvesti tudi ne ravno pasje manevre - psa se pogosto dvigne na helikopter, prevaža z ratrakom ali celo tovorno žičnico. Lavinske pse podvržejo vsem možnim oviram, tudi dinamičnim. Psi znajo premagati vodoravno lestev, se plaziti čez nestabilno desko na sodih ali grob, neprijeten material, aport ter odlaganje ob motenju. Pes mora kljub močni naučeni želji, ko zazna ponesrečenega, na ukaz vodnika odnehati z aktivnostjo.
Bralcem članka o lavinskih psih smo pripravili kodo za popust lavina10, s katero lahko izdelek Aktivna žoga Magic roller ball kupijo z dodatnim 10 % popustom (tudi na znižan izdelek).
Psi prihajajo v paru z njihovimi vodniki, razporejeni v regijske enote reševalnih psov, mobilno enoto reševalnih psov in specializirane skupine iskalnih psov (SIP). Načeloma se urijo enkrat, nekateri pa tudi dvakrat tedensko, preizkušnje na državni ravni pa potekajo v jesenskem obdobju. Vodniki reševalnih psov sodelujejo s številnimi okoliškimi državami, najbolj plodno pa je bilo pobratenje z južnotirolsko enoto Rettungshundestaffel, ki je plod slovenskega instruiranja. Slovenski vodniki namreč dosegajo svetovne uspehe - Damjan Dimič z drugim mestom leta 1996, Jure Turk s petim mestom leta 2000, Marko Bručan s četrtim mestom 2005, Roman Starman s prvim ter Urška Novel s tretjim mestom leta 2008. Vsako leto so naši vodniki reševalnih psov med prvimi desetimi, niso pa redke niti ekipne stopničke.
Slovenski lavinski psi in snežni plazovi
Slovenski reševalni psi največkrat sodelujejo v okviru mednarodne pomoči prizadetim v potresih (npr. Turčija 1999, Alžirija 2003, Sumatra 2009), a tudi doma ne zmanjka dela. Ko se je leta 1995 zrušil del Kolizeja, so v celonočni akciji psi našli tri zasute osebe, a najbolj so se izkazali v času, ko je nad Logom pod Mangrtom zgrmel plaz mulja, podrtih hiš in dreves. Psi pa so nakazali na osebo, ki je bila kar šest metrov pod plazovino. Tu je še rudnik v Hrastniku in več deset iskalnih akcij letno.
Pozimi so ena izmed največjih nevarnosti snežni plazovi. Ti ne nastanejo le po sneženju, temveč lahko vztrajajo tudi dlje ali jih sprožajo temperaturne spremembe, saj gre v bistvu za razlikujoče se in nesprijete plasti (nepredelanega) snega. Pri nas v okviru Gorske reševalne službe (GRS) deluje nekaj nad trideset psov, pri čemer je vsak vodnik najprej reševalec. Tako, kot v okviru gorske nesreče ne more sodelovati le zdravnik, saj se mora tudi sam najprej izogniti objektivnim nevarnostim in varno gibati v zahtevnem terenu, mora biti vodnik reševalnega psa najprej “GRS-jevec”. Oboji se urijo nad gozdno mejo tudi poleti, saj pomagajo izgubljenim planincem.
Učenje poteka od enostavnih iger, ko ponesrečenca skrijejo tako, da pes to vidi, ko pa napreduje, gre na vonj, nastavlja se mu ovire in podobno. V osnovi gre za igro, saj gre za pristen način komunikacije, kjer pes po uspešno opravljeni nalogi dobi tudi nagrado v obliki priboljška in pohvale. Psa se uri med četrtim mesecem in letom in pol, ko pridejo prvi izpiti, a le učljivost ni dovolj. Reševalni pes doseže stabilnost komaj pri štirih letih, kar pomeni, da misli s svojo glavo. Pes namreč najprej išče le nekaj nenavadnega v snegu, ki je relativno enotne podlage, barve in vonja, pri čemer najprej upošteva navodila vodnika. Šele kasneje začne iskati bolj na vonj in ker je zvest vodniku, se izjemno potrudi, da v svoji nalogi ne odneha. 
Slika 4: Aktivno žogo odlikuje samostojno vrtenje, ki psa stimulira k motorično kompleksnejšim gibom. Pes se tako lahko igra sam, brez stalne prisotnosti lastnika.
Pes se skozi iskanje počuti koristnega in to še stabilizira njegovo “osebnost”. Med vodnikom in reševalnim psom poteka stalna interakcija - kadar pes ni čisto prepričan, priskoči vodnik z lopato in pes lažje pride do vonja.
Upamo, da reševalnega psa nikoli ne boste potrebovali, če pa že, boste njegovega smrčka veseli bolj kot česarkoli.
Avtor: Gregor Konstantinović